"Sporočila na razstavi so sporočila prijateljev, novodobnih metro in ubersexualcev z medmrežja, posebnih profilirancev, Univerzalnega ljubimca."V zadnjih desetih letih so nova komunikacijska sredstva dodobra prežela vse plasti vsakdanjika. Delo Barbare Eve Zavodnik nam razkriva podobo sodobne družbe, katero zaznamujejo z eklekticizmom stilov in pomenov zapolnjeni masovni mediji. Distribucija osebne kulture postaja nekaj samoumevnega ali celo zahtevanega, znotraj te realnosti pa smo lahko tako iskalci in uporabniki raznovrstnih informacij kot tudi njihovi stvarniki.
Postavitev umetnice v Bežigrajski galeriji je sestavljena iz serije v gipsu vlitih ploščic, v katere so s šablonskimi črkami odtisnjena sporočila. Pogosto so ta sporočila brez razmakov med besedami, lahko so reducirana le na posamezne besede ali datume, nekatere ploščice pa zaznamuje popolna odsotnost znakov. Površino teh naseljujejo zgolj ostanki rdeče gline in teksturne značilnosti gipsa, medtem ko je na ploščicah s tekstom prisotna v praznini medčrkovnega prostora tudi igra sence in svetlobe reliefnih znakov. Prazno-polna kombinacija ustvarja ritmično vizualno igro, ki s ponavljajočim se vzorcem oblikuje model. Avtorica ne raziskuje potenciala dekorativnega vzorčenja. Prav nasprotno, odloči se za popolno redukcijo barve in oblike črk. V postavitvi ploščic ohranja zastavljeni koncept: organizacija temelji na razvrščanju tekstualnih reliefov v vertikalo ob obeh stenah, in sicer v premišljenem zaporedju, katerega hierarhijo določa vsebinski element, prazne ploščice pa so poravnane v horizontalo na tleh ležečega travnatega pasu. Serijo, kljub enotnemu materialu, enovitosti ter monokromnosti, zaznamuje združevanje raznoterih elementov in različnih pomenskih nivojev. Ploščice namreč s svojo pozicijo v kompozicijskem nizu pridobijo nov pomen. Oblikujejo črko U, ki je opazna že ob vstopu v galerijo. Vidno polje gledalca jo v celoti vsrka. Črka predstavlja potek komunikacije: vertikali zaznamujeta začetek in konec, talna linija pa sredino pogovora. Sredina naj bi nosila manjšo težo v celotni konverzaciji, ponazarja pa tudi možnost razraščanja, širitve ter ustvarjanja novih prostorov znotraj obstoječega pogovora. Tridelnost lahko nadalje prenesemo tudi na triado govorec-govor-poslušalec ali umetnik-umetnina-gledalec, saj so ploščice objekti sobivanja vizualnega in verbalnega znakovnega sistema. Čeprav imata mnoge skupne točne, se ob njuni združitvi zaradi eksplicitnosti in večje determinantne zmožnosti slednjega ustvari medznakovna napetost –razkorak med idejo v mislih ter realnostjo materiala. Avtorica jo omili s popolnim poenotenjem neobarvanega gipsa, šablonskost črk konotira fonte, oblikovno pa ploščica ohranja formo ekrana PC-ja ali mobilnega telefona. Material ideje in nosilca se tako poenotita, sporočilo intimistične narave v novem kontekstu na steni postane estetski predmet, simultano se prestopi meja med zasebnim in družbenim ter podre pregrada med visoko umetnostjo in masovno kulturo.
Ob tovrstnem kontrastiranju zasebnega in javnega, masovnega in individualnega, je objekte mogoče razbirati kot raziskovanje možnosti drugačne, t.im. relacijske estetike. Umetniško delo, ki je opredeljeno kot »vmesni prostor družbe«, se pri umetnici vzpostavlja kot prostor komunikacije. Barbara Eva Zavodnik nastopa v projektu kot avtor, selektor, urednik, oblikovalec, medij in celo zdravilec, saj spomin, ki ga izzove v gledalcu na razstavi, omogoča izživetje morebitnih travmatičnih izkušenj iz preteklosti. Z združevanjem različnih vlog se dotakne tudi vprašanja avtorstva – avtorsko neopredeljena ideja na medmrežju ni last posameznika, ampak lahko s prisvojitvijo in prenosom v drugo okolje postane lastnina kogarkoli ali celo stopi v polje javnega – in zasebnosti ter svobode posameznika. Nova »osvobajajoča« tehnologija, ki postaja orodje manipulacije ter nadziranja, sočasno spreminja tudi razmerje deležev verbalne in vizualne komunikacije v socializacijski interakciji. Za generiranje sporočil danes najpogosteje uporabljamo obliko sodobnih vmesnikov: SMS in elektronska pisma. Tovrstna prevladujoča aktivnost je komunikaciji v veliki meri odvzela neverbalne komponente kot so vokalizacija, telesna govorica, mimika obraza ali pogled, s tem pa v medsebojno razumevanje vnesla številne napake. Ko se transformirajo kode in konvencije jezika, sistema, ki je odprt za spremembe, gibljiv in dojemljiv za raznorazne tujke, sposojenke ali slengovske elemente, se konstituirajo ter transformirajo (večinoma nezavedno) tudi individuumi, ki uporabljajo te kode. Z individualno ikonografijo, ki se dotika družbenega vidika jezika, njegove praktične, estetske in ideološke rabe ter vsebino, ki govori o avtorju in naslovniku sporočil, nam umetnica nudi vpogled v posameznika znotraj sodobne potrošniške družbe. Kot nekakšen street art opozarja z uličnim jezikom na našo podobo o stereotipih ter drugih socialnih modelih.
Barbaro Evo Zavodnik zanima spoj klasične kiparske tradicije in sodobnih komunikacijskih tehnologij. Pri prevajanju tehnologije v umetniško delo z relokacijo besed prehaja iz intimnega področja k javnemu. V svojem interaktivnem vizualnem projektu obiskovalca potisne v ostanke lastnih zgodb, včasih celo objektivizirane zgolj v datum. Na osnovi ekshibicijsko-vojerskega odnosa ga vodi skozi njegove spomine in asociacije, ki začnejo zapolnjevati fragmentalnost vsebine ali praznino ploščic. Gledalca pelje od samovpraševanja k opredelitvi citatov in osvetli njegove komunikacijske ambicije, medtem ko sama ostaja provokativno neopredeljena. Z ritualno razgaljenostjo preprostih zgodb o medčloveških odnosih simbolično razkriva, da se besede zapisujejo tako trdno v naš miselno-čutno-emocionalni svet kot se lahko odtiskujejo v fizični material gline ali gipsa.
Alenka Trebušak
